Tako je, kar nam je v mesecu juniju zagodlo vreme, smo bili primorani tabor prestaviti na jesenski čas. Pa še dobro, da smo to storili, saj nam je bilo tokrat vreme več kot naklonjeno. Nekateri smo se na tabor opravili že v petek, nekaj pa se nam jih je pridružilo v soboto.
V petek smo že kar pozno prispeli v Dom pri izviru Završnice, se namestili, povečerjali potem pa je bil čas za družabni večer. Vodniki smo pripravili nekaj družabnih iger, otroci pa so pripovedovali šale in pripravili »skeče«. Bilo je zabavno, večer pa je zelo hitro minil in že je bil čas za spanje. In kot bi mignil je bila v vseh sobah tišina. V soboto zjutraj smo se zbudili z mislijo na plezanje in na žičnico. Ti dve stvari sta bili rdeča nit tega dne. Tako kot vsakokrat je bilo tudi letos, to nepozabno doživetje za vse otroke. Hitro se je bližal čas kosila in po okusnem obroku so nas zapustili mlajši učenci, ki so se s starši vrnili v dolino. S starejšimi učenci smo pripravili kres, gradili »bunker« in odštevali ure in minute do večerje – pečenih hrenovk na žerjavici. Še preden pa smo na ognju hrenovke tudi pekli smo poskrbeli, da so vsi otroci preživeli planinski krst in s tem postali pravi planinci. Po krstu smo pekli, potem pa je bil že počasi čas za spanje, saj nas je v nedeljo zjutraj čakala nekoliko daljša tura. V nedeljo zjutraj, smo se torej odpravili na Srednji vrh od tam pa smo se opravili naprej še do »Triangla«. Tam smo voščili eni od udeleženk, ki je na sredi poti ugotovila, da ima rojstni dan. Potem smo se okrepčali in se hitro vrnili do Doma, kjer so nas že čakali starši.
Sledilo je najboljše kosilo, po kosilu pa še slovo in spust v dolino. Zagotovo pa drži, da se drugo leto spet vidimo.
