Planinsko društvo Žirovnica

Na megleno in nič kaj obetavno jutro se nas je zbralo 13 planincev in dva vodnika. Ko smo se vsi
prešteli in spoznali, smo se podali na našo pot, ki nas je najprej vodila preko Lipja do Malega vrha.
Vsi smo upali, da nam bo uspelo priti do sonca in da bo Mali vrh nad meglo. In res, kar hitro smo
pridobivali višino in ob prihodu na greben se je skozi meglo počasi, a sramežljivo začelo kazati sonce. Vsi smo bili navdušeni nad razgledi na okoliške hribe, ki so iz meglenega morja kukali kakor otočki. Na soncu je bilo prav prijetno, zato smo si na vrhu privoščili malo pavze, preden smo nadaljevali naprej proti Gosjaku. Tik nad Gosjakom smo se odločili, da imamo še dovolj časa, da si še zadnjič ta dan privoščimo malico na soncu. Odpravili smo se do bližnje klopce, kjer smo pomalicali in uživali v razgledih. Potem pa smo počasi odpravili v misteriozno meglo in mraz. Pot navzdol je bila še bolj zabavna kot navzgor, saj je bilo veliko odpadlega listja, ki vedno poskrbi za zabavo. Na koncu smo hitro odigrali še eno igro nogometa v Glenci, nato pa smo se počasi odpravili pred šolo, kjer smo se poslovili in šli vsak svojo pot.

V soboto, 17. 2. 2024, smo se zopet zbrali na železniški postaji v Žirovnici. Tokrat pa smo že vedeli, da nas čaka daljša vožnja z vlakom do Kranja. Vsi smo stiskali pesti in si želeli, da bi se peljali z dvonadstropnim vlakom. Ha, tokrat je bila sreča na naši strani, saj je res prišel dvonadstropni vlak. Šteli smo postaje do Kranja, jih našteli 5 in že smo prispeli. Ko smo sestopili z vlaka, smo se kar takoj podali po strmih stopnicah, do vasi Stražišče. Potem pa smo kot pravi stezosledci, brez težav našli našo pot na Jošta. Sprva je bila pot precej blatna in koreninasta, ampak nam to ni predstavljalo nobenih težav pri vzpenjanju in zabavi na poti. Srečevali smo veliko ljudi, opazovali smo okoliške gore, po poti pa so nas spremljale tudi informativne table s planinskim bontonom. Sprehodili smo se tudi mimo različnih lesenih skulptur, tako je pot minila, kot bi mignil. Na vrhu smo si lahko ogledali vrhove z naših izletov iz preteklih let, pa tudi v domače kraje smo lahko pomahali. Nazaj smo se vračali mimo različnih potočkov, katerim smo na hitro očistili struge, šli smo tudi mimo vseh vsem dobro znanih kranjskih smučarskih skakalnic. Ko smo prispeli do železniške postaje smo pojedli še zadnje zaloge. V Žirovnico smo se zopet peljali z dvonadstropnim vlakom, med potjo smo tokrat šteli potočke in do naše železniške postaje jih je bilo kar nekaj. In tako smo bili tik tak v Žirovnici. Na hitro smo se poslovili in si obljubili, da se prihodnji mesec spet vidimo.

V soboto, 27. 1. 2024, smo se ob 7. 30 zbrali na železniški postaji v Žirovnici. Komaj smo čakali, da se pripelje vlak in da se z njim podamo novi pustolovščini na proti. Vožnja z vlakom je hitro minila in že smo bili v Radovljici. V spremstvu prvih sončnih žarkov smo se podali na pot. Odpravili smo se proti Lancovem in od tam naprej proti Taležu. Hodili smo po lahkotno vzpenjajoči se poti, opazovali smo okolico in se razveselili nekaj centimetrov snega, ki je takoj poskrbel za nekaj zimske razposajenosti. Ko smo prispeli na Talež, smo se najprej podprli z okusnimi sendviči, potem pa smo se naužili še prelepih razgledov na domače gore in vasi. V dolino smo se odpravili po drugi poti, ki pa je bila ravno tako kot prva razgibana. Ob Bodeškem mostu smo imeli še zadnji postanek, poiskali smo še tiste najbolj skrite sladkarije in jih razdelili ter pojedli. Ko smo prispeli v Radovljico, smo imeli še nekaj časa do prihoda vlaka, počakali smo ga na prijetnem soncu. V Žirovnico smo prispeli nekaj minut do 14. ure. Vsi polni novih vtisov, smo si bili enotni, da se že veselimo naslednjega izleta.

Tudi tokrat v kar številčni zasedbi, bilo nas je kar 23 planincev, smo se odpravili na naš zadnji izlet v tem koledarskem letu. Že tradicionalno se v decembru podamo na nočni pohod. Zbrali smo se pred osnovno šolo še pri dnevni svetlobi. Krenili smo proti Glenci in se mimo skakalnic povzpnemo do gozdne poti, ki pelje proti našemu cilju. Kar kmalu se je zmračilo in tudi megla se je spustila vse do vasi. Prižgemo lučke in sledimo poti. Za pravo zimsko vzdušje je manjkal samo še sneg. Po uri in pol hoje smo prispeli do Sankaške koče. Po malici smo izžrebali še darila. Še ne veste? Vsak je prinesel darilce, ki ga je doma dobro zavil in z njim presenetil naključno izžrebanega planinca. Ko smo pospravili za seboj smo se po isti poti vrnili nazaj do šole, čeprav smo na trenutke tudi pomislili, da smo zgrešili pot, saj zaradi goste megle nismo videli 5 metrov pred sabo. Točno ob dogovorjeni uri smo prišli na cilj, kjer so nas pričakali starši. Se vidimo prihodnje leto!

21 planincev se nas je zbralo ob 8.00 uri na parkirišču v Krpinu. Hitro smo krenili na pot, saj je termometer zjutraj kazal le 0°C. Pot nas je vodila najprej skozi sotesko Blatnice. Opazovali smo posledice, ki jih je za seboj pustila voda. Zavili smo levo in se ob širšem kolovozu povzpeli do prevala Kališča. Iz smernih tabel na drevesu smo lahko razbrali, v katero smer moramo nadaljevati pot. Opazovali smo tudi gozdarje, ki so s traktorjem pogumno vozili v strm breg in žagali podrta drevesa. Naleteli smo na pravi “oviratlon” podrtih dreves. Sledil je še zadnji vzpon in nekaj ravnine in dosegli smo kočo na Poljški planini. Tu smo si privoščili daljšo pavzo za malico in “martinčkanje” na soncu. Za spust smo si izbrali drugo pot. Po cesti smo se spustili do planine Planinca, nato pa po označeni poti do Drage. Ker smo morali naš krog do konca skleniti, smo se po Lambergovi poti vrnili nazaj v Krpin. Ker smo kar hitro hodili in smo bili na izhodišču nekaj minut prej preden so nas prišli iskat starši, sta nas vodnika peljala še na igrala 🙂

Za prvi planinski izlet v novem šolskem letu, smo si izbrali Ajdno. 25 planincev se nas je zbralo ob 8. uri na parkirišču v Završnici. Kar hitro smo krenili v breg, saj nas je že malo zazeblo. Hiter korak in prvi sončni žarki so nas dobro ogreli. Sledili smo poti proti Valvasorjevem domu, katero pa smo v bližini Smolnika zapustili in se po bližnjici povzpeli do ceste. Ob poti smo opazili kar precej jurčkov. Odločimo se, da jih bomo nabrali, ko se bomo vračali (če nas ne bo kdo prehitel). Sledimo cesti do prvih tabel, ki nas usmerijo navzdol proti Ajdni. Najprej spust, potem pa še končni vzpon in že smo na vrhu Ajdne, kjer smo navdušeni nad razgledom vse naokoli. Privoščimo si malico in počitek. Vračamo se po isti poti. Še dobro, saj smo nabrali zvrhano vrečko gob! Hitro smo v Završnici, a čaka nas še vzpon čez Reber in pot do šole, kjer imamo zaključek izleta. Ugotovili smo, da je bilo za ta letni čas, že kar prevroče, še posebno na zadnjem vzponu. Pred šolo nas že čakajo starši tako, da si samo še pomahamo v slovo in se vidimo na naslednjem izletu.