… to so bile besede enega izmed mladih planincev na izletu v Krnico. Tokratno sobotno jutro je bilo vse prej kot obetavno. Ko smo se zbrali na avtobusni postaji v Žirovnici, smo bili glede izvedbe izleta vsi precej skeptični, saj je močno pihalo in deževalo. Ampak naše dobre volje ne ustavi niti tako vreme, zato smo se s kančkom upanja in kljub takemu vremenu podali z avtomobili proti Kranjski Gori. Bolj smo se približevali izhodišču bolj je snežilo in obetala se nam je prava zimska pravljica. Že v avtomobilih je bilo čutiti prijetno vznemirjenje, saj smo vedeli, da bomo hodili po snegu in kaj je lahko še boljšega od tega?! Bolj smo se približevali cilju več je bilo snega in užitek hoje po snegu se je iz trenutka v trenutek stopnjeval. Ves čas pa smo se spraševali ali je bila tablica, da je Koča v Krnici odprta, zavajajoča ali pa imamo res to srečo, da je koča odprta. Ko smo prišli do koče se je iz dimnika kadilo in to je pomenilo, da je koča odprta! Juhu, hitro smo šli na toplo, spili čaj in pojedli malico. Nazaj smo se vračali mimo Kekčevega doma, žal ga ni bilo doma, zato smo šli samo mimo, seveda smo se ves čas spraševali kje je Bedanec (na veselje vseh ga nismo srečali). Pot nazaj je bila precej zanimiva, kajti vedno bližje smo bili dolini več je bilo blatnih ovir na poti, tudi te smo eni bolj drugi manj uspešno premagali in že smo bili pri prvem ovinku za na Vršič. Ločilo nas je samo še nekaj metrov do avtomobilov. Vsi smo si bili enotni, da je bil to eden boljših izletov! Komaj čakamo naslednjega.