Dobrča in Šentanski vrh – izlet #5

V soboto, 27. 1. 2018, smo odšli na Dobrčo. Zjutraj smo se ob 7.30 zbrali pred šolo. Na tem izletu se nas je udeležilo 10 planincev. Nato smo se z avtomobili odpeljali skozi vasi. Šli smo mimo Begunj, naša izhodiščna točka pa je bila Bistriška planina. Tam so bile zaplate snega. Odšli smo naprej. Ko smo prišli malo višje, je bilo že kar precej snega, kopnega pa ni bilo več. Kmalu smo prišli do Lešanske planine. Tam smo imeli kratek počitek. Šli smo proti vrhu in ga kmalu tudi osvojili. Z vrha Dobrče smo nato odšli še na sosednji Šentanski vrh. Od tam se je videl zelo lep razgled. Videle so se Karavanke, Julijske Alpe in Kamniško-Savinjske Alpe. Videli so se Triglav, Mali Triglav, Škrlatica, Rjavina, Debela peč, Stol, Storžič in Veliki vrh na Begunjščici. Nato smo odšli nazaj. Kotalili smo se po snegu, saj smo imeli tudi dovolj časa. Ko smo se peljali nazaj, smo odšli pogledat tudi Grad Kamen. Nato smo se peljali do šole.

Izlet nam je bil všeč, ker smo se naužili zabave na snegu in ker je bil še en planinski izlet. Poslovili smo se in upam, da bodo naslednji izleti tako dobri kot so vedno.

Andraž Zupan

Nočni pohod – izlet #4

V petek, 22.12.17, smo odšli na 4. planinski izlet in sicer do Sankaške koče. Ob 16.30 uri smo se zbrali pred šolo. Bilo nas je 18 otrok, kar je veliko. Kmalu se je stemnilo. Izpred šole smo odšli proti Rebru. Med potjo smo se pogovarjali. Prišli smo do Sankaške koče. Tega pohoda pa se nismo veselili le zato, ker je še en planinski izlet. Na tem pohodu smo se tudi obdarovali. Vsak planinec je s seboj prinesel darilo. Izžrebali smo, kdo bo komu dal darilo. Odprli smo jih in bili smo jih veseli. Pri koči pa smo seveda imeli tudi malico. Nato smo odšli proti šoli. Namesto, da smo nazaj šli po isti poti, smo odšli na Breznico. Prišli smo v Glenco. Imeli smo le še nekaj minut do šole. Tam pa smo se poslovili. Imeli smo se lepo. Upam, da se bomo tako dobro imeli tudi na naslednjem planinskem izletu. Poslovili pa smo se tako, da smo rekli:”Se vidimo drugo leto!”

Andraž Zupan

 

Izlet #3, le kam nas tokrat peljejo poti

Prebudili smo se v zasneženo jutro. Zbrali smo se pred šolo in se po bližnji poljski poti odpravili proti Bregu, se spustili do Piškovce, prečkali Savo Dolinko in nadaljevali proti Zasipu. Najvišja točka tokratnega izleta je bil Hom. Ko smo prispeli do vmesnega cilja, je bil čas za malico in obvezno kepanje. Do dobra smo izkoristili tistih nekaj centimetrov snega. Našo pot smo nadaljevali proti soteski Vintgar. Iz razgledne ploščadi smo si ogledali kako buči reka Radovna v globino soteske. Od tam nas je pot vodila mimo Blejske Dobrave, preko Kavčk do Most in nazaj do šole. Dan smo preživeli v dobri družbi, imeli smo se super in uživali smo v vseh lepotah narave.

Valvasorjev dom – planinski izlet #2

V soboto, 11.11.2017, Martinovega, smo odšli do Valvasorjevega doma. Zbrali smo se ob 7.40 uri pri Mediumu v Žirovnici. Bilo nas je 15 otrok. Z avtobusom smo se odpeljali do Koroške Bele in od tam naprej peš odšli do Valvasorjevega doma. Pot je bila strma. Vodila nas je skozi gozd. Prišli smo tudi do lepega razgleda na poti. Videle so se Julijske Alpe in planota Pokljuka, pa tudi nekaj slovenskih dvatisočakov. Med njimi so bili: Viševnik, Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh, Rjavina, Razor, Mali Triglav in Triglav. Videla pa se je tudi planota Jelovica. Med potjo smo se pogovarjali o raznih stvareh. Od kopenskih hitrostnih rekordov, ameriških predsednikov in tega, da bomo 12.11.2017 dobili predsednika. Kmalu smo prišli do Valvasorjevega doma. Tam smo imeli malico. Kot ponavadi pa smo naredili tudi skupinsko fotografijo. Odšli smo proti Završnici. Tokrat nismo šli po rudni poti. V Završnici smo se poslovili od treh fantov, ki so doma v Mostah. Zmenili smo se tudi, da bomo od zdaj naprej imeli točkovanje obnašanja. Njim smo povedali koliko točk so pridobili. Od Završnice pa smo odšli po “štengah” in prišli na vrh Rebra. Malo smo še hodili in nato smo imeli počitek. Vodnici sta nam povedali koliko točk smo pridobili. Vsaj 15 točk potrebujemo, da gremo lahko na planinski tabor konec šolskega leta. Odšli smo k šoli. Tam so nas že čakali starši.

Na izletu smo se imeli lepo. Čakamo na naslednji planinski izlet. Upam, da se bomo zabavali in se smejali, kot smo se na tem planinskem izletu.

Andraž Zupan

Tabori v Zelenici 2017

Lahko rečemo, da že kar tradicionalni planinski tabori, so letos potekali 10. in 11. junija za otroke iz vrtca ter od 16. do 18. junija za šolske otroke. Tabora se lahko udeležijo tisti otroci, ki so pridno obiskovali planinski krožek in teh je bilo letos kar veliko, saj je bil Dom pri izviru Završnice oba termina polno zaseden. Vreme nam je bilo naklonjeno tako, da smo lahko izvedli veliko aktivnosti – plezanje, žičnica, vzpon na Vrtačo, kres ter seveda razne igre, ki smo si jih sproti izmišljevali. Poslušali smo tudi predavanja, si ogledali slike preteklih taborov in izletov, pred spanjem pa smo si privoščili tudi “pižama party”. Skratka, imeli smo se zelo lepo, hvala tudi oskrbnicama, ki sta nas razvajali, da nam ni bilo dolgčas po domu. Se vidimo ponovno drugo leto!

 

      

Galetovec – 25. 3. 2017

Na zadnjo soboto v marcu smo se odpravili na Galetovec. Zbrali smo se pred šolo in se s kombijem in osebnim avtomobilom odpeljali do Bohinjske Bele – izhodišča za naš današnji izlet. Najprej smo se sprehodili skozi vas do znanega plezališča in slapu Iglica. Tam smo se po lestvah povzpeli do večje jase z manjšim naseljem. Od tam smo do vrha sledi markacijam in oznakam za Galetovec. Videli smo tudi tri srne, ki so nas samo na hitro pozdravile in tekle dalje. Pot nas je vodila skozi gozd in mimo več manjših planin. Zadnji del poti nam je izlet popestril tudi sneg. Seveda smo ga morali izkoristiti za kepanje in druge zimske norčije.  Na vrhu Galetovca se nam je odprl prelep razgled na okoliške kraje (tudi domače), da pa je bilo vse skupaj še lepše je posijalo tudi sonce, ki nas je spremljalo celo pot navzdol. Vračali smo se po drugi poti tako, da smo na koncu naredili kar velik krog. Na zadnjem delu poti smo nabrali nekaj rožic za naše mamice za materinski dan, nato pa smo se hitro vrnili do izhodišča in se odpeljali nazaj domov.

NA KRIŠKO GORO… IN TOLSTI VRH

Prebudili smo se v zasneženo jutro, zato smo bili sprva malce skeptični, če bi sploh šli na izlet. Ampak, ker za nas vreme ni ovira, sneg pa je itak sam po sebi odličen motivator, smo se zbrali pred šolo, se razporedili po avtomobilih in že smo drveli proti vasi Gozd. Do izhodišča smo prispeli po dobri polurni vožnji. Komaj smo čakali, da se bomo zapodili v breg. Že takoj na začetku nam je malo drselo, zato nas je opravičeno skrbelo kaj se nam obeta v nadaljevanju, vendar višje smo šli, boljše so bile razmere za hojo. Da o raznih vragolijah niti ne govorimo, za te so bile razmere ena a s črtico – odlične! Po poti smo šteli klopce in si za izziv postavili, da si bomo zapomnili vsa njihova imena. Pot je hitro minila in že smo bili pri Koči na Kriški gori. Tam je bil čas za malico in sladke dobrote iz nahrbtnika, izpolnili smo tudi naloge v knjižici Mladi planinec. Ko smo vse postorili smo se odpravili naprej proti Tolstemu vrhu. Pot je bil dobro uhojena, zato smo kar hitro napredovali. Vmes smo se sicer že malo spraševali, če nam megla ne samo zakriva vrh, ampak tudi premika. Pa vendar smo ga dosegli. Za kaj več kot skupinsko fotografiranje na vrhu ni bilo časa, saj je veter pošteno bril. Škloc, škloc – skupna fotografija in že smo se skozi Ježo vračali proti vasi Gozd. Vmes je bilo nemalo zabavnih trenutkov – še sreča, da je bil sneg tako mehak. Z avti smo se vrnili pred šolo in že delali načrte za naslednji izlet, kateri bo tudi, upajmo da, pravi zimski.

3. nočni pohod

Ker se bliža novo leto, to pomeni, da je bil čas za naš že kar tradicionalni nočni pohod. Še pri dnevni svetlobi smo se zbrali na parkirišču v Završnici, nato pa se odpravili proti Valvasorjevem domu. Do našega postanka pri »počivavu« smo zmogli še brez svetilk. Preverili smo tudi termometer, ki je kazal le nekaj stopinj nad ničlo. Z novimi zalogami moči smo kar kmalu dosegli naš cilj. V domu smo pomalicali, popili topel čaj, malo zapeli, nato pa… darila! Vsak planinec je prinesel darilce, ki smo jih nato označili ter kasneje izžrebali. Kakšno veselje! Sledilo je še skupinsko fotografiranje, potem pa smo se počasi odpravili nazaj v dolino. Ker je bilo kar mrzlo, se nismo nič kaj preveč ustavljali. Na parkirišču smo se še dodatno razgibali, nato pa so po nas prišli starši.

Vsem planincem in planinkam želimo vesele praznike in srečno novo leto!

img_4312 img_4315 img_4321 img_4339 img_4341 img_4344 img_4346

»Mama je zob zgubila…«

Tokrat smo se odpravili na hrib, ki ga večina vidi skozi okna sob, kuhinj, dnevnih sob… Tako je, odpravili smo se na Babji zob. Zbrali smo se pred šolo, se razporedili po avtomobilih in že smo se peljali proti Kupljeniku. Parkirali smo na parkirišču v vasi in peš nadaljevali po zelo razgibani poti, najprej proti planini Prihodi, tam je bil čas za sladki postanek, nato pa smo kaj hitro prišli do Babjega zoba. Končno sendviči in topel čaj. Med potjo smo vodniki izvedeli, da ima eden od udeležencev rojstni dan, zato smo mu pripravili presenečenje. Na vrhu smo mu zapeli »Vse najboljše« in razrezali »torto«. Rešili smo naše planinske dnevnike, se po žigosali, se naužili čudovitih razgledov, nastala pa je tudi čisto prava himna Babjega zoba. Pot smo nadaljevali preko planine Ricman nazaj na Kupljenik. Ko smo prišli pred šolo so nas že čakali starši, na hitro smo se poslovili in se dogovorili, da se vidimo na naslednjem, nočnem, izletu.

Himna Babjega zoba: Mama je zob zgubila

Bila je stara gospa, ki ni imela zoba.

Spraševala se je kje ga je izgubila

na koncu je ugotovila, da ga je

na pohodu ‘zgubila.

 

Odločila se je,

da bo na goro šla in ga poiskala.

Iskala ga je in iskala,

ko je našla goro, ki je šele nastala.

 

Zanimalo jo je kaj je to,

in na koncu, ker je bila gora v obliki zoba,

je ugotovila, da je to njen zob.

Vsa vesela je nato domov odšla.

Napisala: K.Č.O.

img_4030   img_4040 img_4072   img_4081 img_4089   img_4092

 

Oooooo wooow sneeežiiii …

… to so bile besede enega izmed mladih planincev na izletu v Krnico. Tokratno sobotno jutro je bilo vse prej kot obetavno. Ko smo se zbrali na avtobusni postaji v Žirovnici, smo bili glede izvedbe izleta vsi precej skeptični, saj je močno pihalo in deževalo. Ampak naše dobre volje ne ustavi niti tako vreme, zato smo se s kančkom upanja in kljub takemu vremenu podali z avtomobili proti Kranjski Gori. Bolj smo se približevali izhodišču bolj je snežilo in obetala se nam je prava zimska pravljica. Že v avtomobilih je bilo čutiti prijetno vznemirjenje, saj smo vedeli, da bomo hodili po snegu in kaj je lahko še boljšega od tega?! Bolj smo se približevali cilju več je bilo snega in užitek hoje po snegu se je iz trenutka v trenutek stopnjeval. Ves čas pa smo se spraševali ali je bila tablica, da je Koča v Krnici odprta, zavajajoča ali pa imamo res to srečo, da je koča odprta. Ko smo prišli do koče se je iz dimnika kadilo in to je pomenilo, da je koča odprta! Juhu, hitro smo šli na toplo, spili čaj in pojedli malico. Nazaj smo se vračali mimo Kekčevega doma, žal ga ni bilo doma, zato smo šli samo mimo, seveda smo se ves čas spraševali kje je Bedanec (na veselje vseh ga nismo srečali). Pot nazaj je bila precej zanimiva, kajti vedno bližje smo bili dolini več je bilo blatnih ovir na poti, tudi te smo eni bolj drugi manj uspešno premagali in že smo bili pri prvem ovinku za na Vršič. Ločilo nas je samo še nekaj metrov do avtomobilov. Vsi smo si bili enotni, da je bil to eden boljših izletov! Komaj čakamo naslednjega.

img_3844img_3860 img_3862    img_3881 img_3896    img_3908