Tabor, tabor, tabor, …

Ker nam v mesecu juniju, ni bilo usojeno, da izpeljemo tabor, smo ga prestavili na jesenski čas. Tako smo tabor izpeljali od, 2.10 – 4. 10. 2015. V petek smo se zbrali pri Smokuškem vrhu in se peš odpravili do Doma. Tja smo prišli tik pred nočjo, pa vendar ravno pravi čas, saj je iz kuhinje že dišalo po večerji. Hitro smo se preobuli in že je bila na vrsta večerja. Po večerji je sledil družabni večer, igrali smo se razne igre, si pripovedovali vice in se smejali. Večer je hitro minil in prišel je čas za počitek, vendar v trenutku, ko je bilo treba iti spat ni bil nihče več utrujen, kaj šele zaspan. Naslednje jutro nas je prebudil veter in dež, zato smo si lahko privoščili še kakšno dodatno minutko spanca. Slabo vreme nas ni ustavilo in nam ni pokvarilo načrtov za ta dan. Po zajtrku smo si razdelili malico in že smo bili na poti proti Ljubelju. Od Ljubelja smo šli po Bornovi poti do planine Preval. Vsem so bili zanimivi tuneli in Majine razlage o fosilih. Na planini Preval je sledil daljši odmor za malico in nekaj zabave. Ko smo se odpravili naprej čez Rožo proti Robleku, nam je kar na enkrat postalo precej vroče. Pogled v nebo nam je pojasnil vse, naš trud so nagradili sončni žarki. Na Robleku smo pojedli še zadnje drobtinice naše malice (beri sladkarije). Sledil je samo še spust čez Macesnovec in kratek vzpon do Doma. Kosilo nas je že čakalo. Po kosilu je bil čas za počitek na sto in en način. Zvečer smo še na hitro spekli hrenovke. Sledila je predstavitev sob, le te smo se aktivno udeležili tudi vodniki, tako smo videli ples, recitacijo in petje pesmice v češčini. Tokrat ni bili nobenega problema s spanjem, saj smo bili vsi čisto »malo« utrujeni, zato je v sobah kar hitro vse potihnilo. Za zadnji dan smo si prihranili najboljše – žičnicoooo. Obiskala sta nas Primož in Nejc in DGRS Radovljica. Vsak se je lahko trikrat spustil z žičnico. Potem smo odšli na kosilo, po kosilu pa domov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja