V soboto, 17. 2. 2024, smo se zopet zbrali na železniški postaji v Žirovnici. Tokrat pa smo že vedeli, da nas čaka daljša vožnja z vlakom do Kranja. Vsi smo stiskali pesti in si želeli, da bi se peljali z dvonadstropnim vlakom. Ha, tokrat je bila sreča na naši strani, saj je res prišel dvonadstropni vlak. Šteli smo postaje do Kranja, jih našteli 5 in že smo prispeli. Ko smo sestopili z vlaka, smo se kar takoj podali po strmih stopnicah, do vasi Stražišče. Potem pa smo kot pravi stezosledci, brez težav našli našo pot na Jošta. Sprva je bila pot precej blatna in koreninasta, ampak nam to ni predstavljalo nobenih težav pri vzpenjanju in zabavi na poti. Srečevali smo veliko ljudi, opazovali smo okoliške gore, po poti pa so nas spremljale tudi informativne table s planinskim bontonom. Sprehodili smo se tudi mimo različnih lesenih skulptur, tako je pot minila, kot bi mignil. Na vrhu smo si lahko ogledali vrhove z naših izletov iz preteklih let, pa tudi v domače kraje smo lahko pomahali. Nazaj smo se vračali mimo različnih potočkov, katerim smo na hitro očistili struge, šli smo tudi mimo vseh vsem dobro znanih kranjskih smučarskih skakalnic. Ko smo prispeli do železniške postaje smo pojedli še zadnje zaloge. V Žirovnico smo se zopet peljali z dvonadstropnim vlakom, med potjo smo tokrat šteli potočke in do naše železniške postaje jih je bilo kar nekaj. In tako smo bili tik tak v Žirovnici. Na hitro smo se poslovili in si obljubili, da se prihodnji mesec spet vidimo.
